V torek, 16. februarja 2021, je prek platforme Zoom Trubarjeve hiše literature potekal nov dogodek v sklopu cikla Literarno novinarstvo, ki ga vodi Leonora Flis. Tokrat je gostila Polono Fijavž, dopisnico iz Berlina od leta 2015. Govorili sta o njenem celovečernem dokumentarcu 20. stoletje Jurija Gustinčiča (2011), v katerem je prikazala življenje in delo legendarnega novinarja Jurija Gustinčiča. Gostja je študirala filozofijo in sociologijo kulture, potem pa jo je odneslo v novinarstvo. Že od majhnega jo je zanimala politika, brala je časopise, sploh pa jo je navduševala televizija, želela si je voditi kakšno oddajo. Ko je začela delati v zunanjepolitični redakciji prek študenta, ji je delo priraslo k srcu, počasi je napredovala do tega, da je postala del redakcije. Spremljala je zunanjo politiko, zanimale so jo nove članice EU, potem je začela še z Zrcalom tedna, ki je bilo velik izziv, najboljši del poklicne kariere pa je bilo vodenje in urednikovanje oddaje Globus, ker ji je bilo omogočeno, da izbere temo in jo predstavi na način, kot si je sama želela – vse je bilo odvisno od nje in to ji je bilo neizmerno všeč. Pokrivala je evropsko politiko nasploh, njena neizmerna želja pa je bilo tudi dopisništvo, ki se je uresničila leta 2015 z odhodom v Berlin. Spremljati od blizu tamkajšnje politično dogajanje je privilegij, je povedala, tudi to, da ima dostop do tiskovnih konferenc, da lahko zastavlja vprašanja. Imeti dopisnika na terenu se ji zdi ključno za vsak resen medij, v Berlinu je sicer trenutno preko 500 novinarjev z vsega sveta, so tudi precej organizirani in pripravljajo srečanja s kakšnimi večjimi osebnostmi, do katerih sama ne bi nujno imela dostopa. Manj časa ima sicer za obrobne zgodbe, za kakšne kulturne dogodke, ker je v Sloveniji toliko zanimanja za dnevno politiko in ker tako prežema družbo. Pokriva pa še Poljsko, Češko, Slovaško, Dansko in Islandijo.

V sredo, 20. januarja 2021, je prek platforme Zoom Trubarjeve hiše literature potekal nov dogodek v sklopu cikla Literarno novinarstvo, ki ga vodi Leonora Flis. Tokrat je gostila Vlasto Jeseničnik, ki je dopisnica iz Moskve. Gostja se je v novinarstvu znašla že pri 19 letih, ko je prišla kot študentka iz Maribora v Ljubljano, je začela delati na RTV Slovenija kot mlajša dežurna, to je bilo začetniško delo novinarja, potem pa je kar hitro dobila priložnost najprej v Studiu City, kjer je nabirala predvsem znanja vodenja oddaj v živo, ker pa si je od nekdaj želela v tujino, se je prijavila za dopisniško mesto in najprej končala v Rusiji in potem še v ZDA, rekla bi, da je uresničila svoje karierne sanje. Pri dopisništvu je ključno, da poznaš jezik države, v kateri si, je poudarila, saj sicer ne zaznaš nians, ki so izjemno pomembne za razumevanje sogovornika. Ko je šla prvič v Rusijo, je sicer znala rusko, a vseeno doživela nek začetni šok, se je pa hitro ujela in se znašla v novem okolju. Rusija se je od njenega prvega mandata dopisnice do danes močno spremenila – medtem ko je Amerika zamenjala že pet predsednikov, je v Rusiji še vedno na oblasti Putin, močno je zaznamoval politično življenje v Rusiji. V času, ko je prišla, je bila veliko bolj tolerantna, nesporno je bila revnejša in z več kriminala, a nikakor ne moremo primerjati Jelcinove in Putinove Rusije, saj je Putin prišel na oblast, ko so se razmere začele stabilizirati, Jelcin pa je prišel v turbulentnem času. V prvem Putinovem obdobju je bila še relativno svobodna, kmalu pa je šla v avtoritaren sistem, kjer je danes, kar vpliva tudi na delo medijev, ne samo ruskih, ampak tudi delo dopisnikov. Nekateri mediji so se morali celo registrirati kot tuji agenti. Po njeno je Putin nekakšen novodobni car, možnost ima kandidirati še dvakrat, torej bi lahko bil na oblasti še krepko v svoja osemdeseta leta. Spregovorili sta tudi o situaciji z Navalnim, ki se odvija v zadnjih dneh.

V torek, 19. januarja 2021, je prek platforme Zoom Trubarjeve hiše literature potekalo zaključno bralno srečanje za knjigo Kaliban in čarovnica Silvie Federici (založba Sophia, 2019). Pogovor je potekal v sklopu Feminističnega seminarja, ki ga organizirata Katja Čičigoj in Klara Otorepec v sodelovanju s KUD Anarhiv in Mestno knjižnico Ljubljana, seminarju pa se je pridružila prevajalka Tea Hvala, ki je spregovorila o prevajalskih zagatah in rešitvah, do katerih se je dokopala s pomočjo izkušene prevajalke Mojce Dobnikar, pa tudi o vsebinskih poudarkih knjige, ki petnajst let po izidu v angleščini še vedno buri duhove.

V torek, 15. decembra, je prek platforme Zoom v živo potekal nov dogodek cikla Literarno novinarstvo, ki ga v Trubarjevi hiši literature že drugo leto vodi Leonora Flis. Tokrat je gostila novinarja, igralca in prevajalca Janka Petrovca. Petrovec je maturiral na United World College of the Adriatic v Devinu, po srednji šoli je odšel v Afriko kot prostovoljec, ko se je vrnil, je na AGRFT doštudiral gledališko igro in kasneje več kot desetletje delal v tržaškem gledališču. Že v srednji šoli je novinarsko sodeloval z raznimi mediji, leta 2008 se je zaposlil na Radiu Slovenija, leta 2016 pa je postal dopisnik iz Rima. Je prejemnik Borštnikove nagrade in dobitnik italijanske novinarske nagrade na temo Sredozemlja, letos pa je pri založbi Goga izdal tudi knjigo Karantena. Rim. Ko je leta 1988 prišel v Devin, je doživel kulturni šok, saj se je med 200 sošolci z vsega sveta kar naenkrat znašel v vrtincu občutij, premislekov, senzacij, ki so mu zapolnili tisti dve leti učenja. V tem turbulentnem obdobju je bil nenehno utrujen, tudi glede načina pouka in vsega, vezanega na jezik, je bilo pa to zelo plodno in ključno obdobje zanj. Če ne bi bilo tega šoka, se mu ne bi odprli horizonti, kot so se mu, je priznal. Maturiral je leta 1990, pred maturo pa mu je oče svetoval, naj še kakšno leto ostane zunaj države, da počaka, kaj se zgodi v Jugoslaviji. Mentor mu je predlagal Kanado, Venezuelo in Afriko, in odločil se je za slednjo, kjer je delal kot prostovoljec v mednarodni šoli, tisto leto je bilo izjemno zanimivo, saj je bilo to zadnje leto apartheida.