Daniel Terkl / Kritika in solidarnost ali na kaj bi se želel človek zanesti (Umetnost kritike 2020 / kritiški simpozij)

Uporabniška ocena: / 0
SkromnoOdlično 

danielterklNajprej bi se želel zahvaliti za vabilo, da lahko na tem simpoziju predstavim svoj prispevek. To povabilo sploh ni samoumevno, saj sam ne sodelujem neposredno v literarnokritiškem diskurzu, temveč sem se v zadnjih letih gibal na določenem, implicitnem, v periferijo pomaknjenem področju literarnokritiškega polja: na področju posredovanja sodobne književnosti. S tega stališča moj prispevek poroča o določenih upih in pričakovanjih, hkrati pa posreduje nekaj opažanj k literarni kritiki.

Za simpozij sem opravil kratko raziskavo, ki se ne trudi biti popolna, kljub temu pa lahko morda razkrije zanimiv vidik. Moje vprašanje se je glasilo: Do kakšnih rezultatov pripelje iskanje recenzij in omemb v medijih od 2015 do 2020 pri avtorici Anji Golob in avtorjih Goranu Vojnoviću in Dragu Jančarju? Avtorico in oba avtorja sem izbral glede na to, da predstavljajo različne generacije in stopnjo uveljavljenosti na nemškem literarnem polju. (Na tem mestu sem pomislil na besedo »trg«, ki bi bila ustreznejša; ampak je nočem uporabiti, ker bi bila primerna, če bi ob tem pomislili na agoro kot kraj diskusije, zdi pa se mi neprimerno, da literaturo v prvi vrsti povezujemo z možnostjo prodaje.) Anja Golob, Goran Vojnović in Drago Jančar lahko morda do neke mere pokrijejo generacijsko raznolikost in različne stopnje poznanosti – poleg tega je Anja Golob do sedaj nastopala izključno kot pesnica, medtem ko gre pri Vojnoviću in Jančarju za romane.

Pomemben prostor raziskovanja mi je nudil arhiv časopisnih izrezkov Dokumentacijske službe za novejšo avstrijsko književnost v Literarni hiši na Dunaju.1 Tam že od šestdesetih let zbirajo izrezke iz več kot 45 dnevnih časopisov, tednikov in revij iz Avstrije, Nemčije in Švice, ki se ukvarjajo z literarnim življenjem, in jih od leta 1997 digitalizirajo, brskanje po arhivu lahko zato hitro posreduje odsev javnih odzivov na knjige, nastope, podelitve nagrad ipd. Vendar pa ne smemo pričakovati popolnega vpogleda: iskalni niz »Anja Golob« v pričujočem arhivu je ponudil šest zadetkov, med katerimi ni bil niti en od petih, spodaj navedenih, kritika, temveč gre zgolj za omembe v napovednikih dogodkov, festivalskih pogovorih in podobno.

Rezultat je bil presenetljiv! Odmevnost avtorice in obeh avtorjev ter njihovih knjig je bila primerljiva z odmevnostjo knjižnih novosti z nemškega govornega področja, pa tudi vse recenzije so bile vsaj na zadovoljivi ravni, nekatere zelo dobre.

O nemških knjigah Anje Golob je mogoče najti sicer štiri recenzije in eno mešano formo, bolj portret avtorice, ki pa so vse po vrsti zelo pozitivne – tako v odnosu do avtoričinih knjig in hkrati kot primeri pozornih, informativnih prispevkov, ki vzpodbujajo k branju obravnavanih knjig in literarnih besedil nasploh.

Portret2 je napisal Peter Urban-Halle za časopis Neue Zürcher Zeitung (NZZ). Zapis je kratek, a prijazen, osvetljuje avtorico, njeno držo na odru in v njenem pisanju, s čimer poveže njeno drobno pesniško zbirko z naslovom ab und zu neigungen3 , ki sta jo prevedli Urška P. Černe in Uljana Wolf. Na dandanes za poezijo pomembni platformi znotraj nemškega govornega prostora fixpoetry4 lahko najdemo kar tri izčrpnejše recenzije vseh treh v nemščini dosegljivih knjig Anje Golob; v NZZ pa še podrobno recenzijo Ilme Rakusa o avtoričini najnovejši pesniški knjigi Didaskalije k dihanju (nem. Anweisungen zum Atmen).5 Da v avstrijskih medijih, od dnevnega časopisja z omembe vrednimi kulturnimi prilogami, kot so Der Standard, Die Presse in Wiener Zeitung, preko tednikov, kot sta Falter in Die Furche, ali revije Profil ni najti nobenih recenzij, sicer preseneča vpričo dejstva, da sta dve od treh knjig Anje Golob izšli prav na Dunaju, a po drugi strani spet ne tako zelo, ker v avstrijskih medijih kritiških zapisov o pesniških zbirkah skorajda ni.

Portretna kritika Petra Urban-Halleja predstavlja, jedrnata in enoznačna kot je, primer izjemno uporabnega prispevka k diskurzu. V nekoliko več kot 3000 znakih predstavi do trenutka objave portreta v Nemčiji domala neznano avtorico – njeno ozadje, uspehe v Sloveniji, njen habitus, njeno držo – denimo to, da denarnega deleža Jenkove nagrade 2014 ni sprejela iz moralnih zadržkov. Urban-Halle odkrije mnoge literarne povezave in izpostavi nadaljnje avtoričine namere, ki so mu znane. S kratkimi citati si je mogoče pridobiti vpogled v nekaj pesmi, komentira pa tudi prevod, ob čemer ne vrednoti neposredno. Uspe mu majhna umetnina: kratek prispevek govori tako o avtoričini poetiki kot tudi o njeni poeziji. Ob čemer pa se mu uspe še neposredno navezati na njeno najaktualnejšo knjigo. To je zaželen pristop za vsako umetnostno kritiko: poskus prepoznave umetniške pozicije, s katero obravnavano delo – ali dela, določeno ustvarjalno obdobje ali skupino del – povežemo. Opis obojega bralcem odpira možnost, da si s posredovanimi informacijami izoblikujejo lastno sliko.

K vprašanju prevoda mi pade na misel ena anekdota. Bil sem slušatelj diskusije, na kateri je šlo za podelitev najvišje nagrade Republike Avstrije za umetniške dosežke, veliko avstrijsko državno nagrado, ki jo je prejel Florjan Lipušu. Argument, ki so ga takrat kot komentar k podelitvi nagrade navrgli diskutanti, me je osupnil: avstrijski senat za umetnost naj ne bi bil pristojen za to, da bi lahko Florjanu Lipušu prisodil nagrado, ker je velika večina članov predlagateljskega odbora zmožna Lipuševo pisanje brati zgolj v prevodu. Lipušu se je javnost, kot je znano, z velikim priznanjem poklonila, kot že mnogo let poprej Petru Handkeju, ki je odločilno sodeloval pri nemškem prevodu Lipuševega romana Zmote dijaka Tjaža6 . V kolikšni meri je Lipuševa velika avstrijska državna nagrada pripomogla k večji prepoznavnosti slovenske literature v Avstriji, ne morem soditi – vsekakor pa sem opazil izjemno veliko število navezav na Handkeja, ki so jih pokazali rezultati iskanja po imenu Florjana Lipuša. Vsak od teh iskalnih zadetkov, ki so bili v prvi vrsti povezani s Petrom Handkejem, je vseboval omembo Florjana Lipuša. Ali torej zgodnji Handkejev angažma kot odmev dojemanja slovenske književnosti v Avstriji bolj koristi v primerjavi z mnogimi sedanjimi naprezanji? Ali ni prav občutek povezanosti onkraj jezikovnih ovir ta, ki vodi številne akterje na področju kulture v dejavno delovanje za sporazumevanje v literaturi in za njeno dojemanje onkraj jezikovnih meja?

Vsekakor omenjena anekdota namiguje na težavo, ki dejansko obstaja v umetnosti in je očitno najbolj izrazita prav na področju literature, namreč na problem prevoda. K temu je Brigitte Schwens-Harrant v reportaži7 o festivalu Rauriser Literaturtage 2017 zapisala: »Enoznačen prevod ni mogoč: v najboljšem primeru to velja tudi za literaturo, za tiste vrste besedil, ki niso pisana zato, da bi posredovala neposredno uresničljive življenjske napotke. Čeprav je pri branju v igri vselej tudi prevod. Pisci poskušajo na primer, če se izrazim z besedami Alisse Walser, prevesti trenutek zgoščenega časa, in potem upajo, da jim uspe ta trenutek prenesti na bralca.« – Vprašanje prevoda v smislu posredovanja se postavlja na poseben način, zapiše Schwens-Harrant. Tudi ona se tukaj nanaša na problem prevoda, ki ne nastopi šele pri prenosu iz enega jezika v drugega – ampak kot splošni problem, s katerim se soočajo prevajalci. Zato je problem prevajanja iz enega jezika v drugega morda le postranski. (Le kako bi bilo sicer mogoče, da lahko neko mednarodno literarno nagrado za določeno delo prejmejo literarni ustvarjalci, ki ne pišejo v najbolj znanih jezikih?)

Problem prevoda odigra odločilno vlogo pri procesih od sprejemanja k posredovanju, od recepcije k recitaciji, pa tudi od zaznavanja k spoznanju in vselej tudi od nezainteresiranega branja, opazovanja ali poslušanja h kritiki. Vselej gre za akt prevajanja iz nekega umetnega jezika. Že drži, da nas prevodi med naravnimi jeziki postavljajo pred zagate, ki nam otežujejo ali preprečujejo zmožnost popolnega vpogleda v določene lastnosti nekega dela. Kadar se to zgodi, dela brez poznavanja izvirnega jezika ni mogoče zaobjeti v vseh njegovih kvalitetah. Večinoma pa si je mogoče z informacijami o izvirniku, ki so pogosto dosegljive, izoblikovati predstavo o nadaljnjih, natančnejših prednostih literarnega dela, ki jih ni mogoče prevesti v ciljni jezik.

Jezikovne lastnosti se tako pri delih jezikovne umetnosti kot pri delih drugih zvrsti umetnosti kažejo tudi na meta ravni – besedilna slovnica, besedilna skladnja bi bila primera iz jezikoslovja; pomislili bi lahko še na zaporedja in sovisnosti pripovednih dogodkov in niti. Zanima me, v kolikšni meri se to lahko naveže na Jezike umetnosti (ang. Languages of Art) Nelsona Goodmana, in če bi se iz tega lahko razvila teorija umetnostne kritike, ki vsakršni umetniški poziciji pripoznava lasten umetniški jezik – vsaj lastno narečje – in si poskuša na podlagi preverbe funkcionalnosti te lastne govorice, tega lastnega narečja, izoblikovati podobo določenega dela. Ne nazadnje je najbrž težko z modelom metajezika pri jezikovnih umetninah, ki so same ustvarjene v enem od naravnih jezikov, priti do nadaljnjih spoznanj.

Na nemški prevod najnovejšega romana Draga Jančarja In ljubezen tudi (nem. Wenn die Liebe ruht)8 Daniele Kocmut se v svoji recenziji navezuje Cornelius Hell.9 Prevod naj bi bil »tekoč« in naj bi v središčnih trenutkih »odlično poustvaril« dinamičen pripovedni tok, v katerem se spremeni tudi stavčna struktura. Tudi ta, povsem na omenjeno knjigo usmerjena recenzija ne pozabi na lokalizacijo avtorja s pomočjo bio-bibliografske retrospetive in vpogleda v avtorjeve splošne poetološke strategije: »Iz njegovih v mnoge jezike prevedenih romanov [...] vemo, da ima zamah za velike slikarije, da zna široke pripovedne tokove strukturirati in jih kompleksno povezati, hkrati pa se je zmožen podati v različna časovna obdobja, dežele in vzdušja.«

Števila recenzij in omemb Jančarja v časovnem razdobju med letoma 2015 in 2020 nisem več prešteval. Številka je nepregledna; predvsem od razglasitve avstrijske državne nagrade za evropsko književnost, ki jo je Jančar prejel leta 2020. Mimogrede, v žiriji so bili recenzent Cornelius Hell, pa še Katja Gasser, Alexander Potyka, Martina Schmidt in Anne-Cathrine Simon. Baza arhiva časopisnih izrezkov Dokumentacijske službe za novejšo avstrijsko književnost v tem časovnem razdobju za iskalni niz »Drago Jančar« beleži 38 zaznamkov.

Izstopa pa še ena dobra recenzija knjige omenjenega avtorja – zapis Veronike Schuchter v tedniku Die Furche, ki se ukvarja z romanom To noč sem jo videl (nem. Die Nacht, als ich sie sah)10 v nemškem prevodu Daniele Kocmut in Klausa Detlefa Olofa. Ni naključje, da je ta recenzija izšla prav v omenjenem časopisu, saj je bil Cornelius Hell med letoma 2002 in 2008 tam odgovorni urednik kulturne priloge, Brigitte Schwens-Harrant pa je od leta 2002 vodja uredništva za literaturo in od leta 2013 odgovorna urednica za kulturo. Obstajajo namreč povezave med pozitivnimi recenzijami in ljudmi, ki jih pišejo.

Recenzija Veronike Schuchter si vzame veliko prostora za vsebinsko obnovo in vanjo vplete opis literarne ubeseditve. Za nekoga, ki zaradi načrtovanja literarnih prireditev rokuje z aktualnimi knjigami, so te informacije zelo dragocene, saj ni vselej mogoče v trenutku načrtovanja dogodka prebrati že novoizdane knjige povabljenega avtorja – mnoge knjige prireditelji v celoti preberejo šele potem, ko dogodek že pripravijo; pri tovrstnem delu namreč žal drugače ne gre. Kar seveda velja, če so obstoječe recenzije dobro napisane in zaupanja vredne. S tremi stavki, ki jih lahko razumemo kot kritiko, Veronika Schuchter vzbudi pri bralcu radovednost: »Ali gre za hoten pisateljski prijem, da pravzaprav tako bleščeča glavna junakinja ostane tako nenavadno brezoblična, naj ostane odprto. Kot bralec vsekakor ostaneš na distanci, v središču so bolj pogledi kot njihov cilj. Vsi ti mnogi pogledi namreč sploh ne posredujejo večje jasnosti, Veronika [protagonistka] ostaja shematična projekcijska ploskev.« Te stavke razumem kot velik kompliment knjigi, v katero bi se rad poglobil.

S knjigami Gorana Vojnovića se je v zadnjih petih letih ukvarjalo vsaj osem izčrpnejših recenzij, med drugim objavljenih v Süddeutsche Zeitung, Neue Zürcher Zeitung, Frankfurter Rundschau in Deutschlandfunk Kultur, a tudi v avstrijskih Salzburger Nachrichten, Wiener Zeitung in Die Presse. Podatkovna baza časopisnih izrezkov pa kaže le osem zadetkov. To rahlo preseneča, saj je bila javna pozornost nekoliko večja od pozornosti, ki jo je bila deležna Anja Golob. Vojnović je v nemškem govornem prostoru že dlje časa navzoč in bolje poznan, zato sem sam pričakoval še nekoliko več rezultatov iskanja.

Omembe vreden zapis je kritika romana Figa (nem. Unter dem Feigenbaum)11 , ki jo je za avstrijski dnevnik Die Presse napisal Karl-Markus Gauß, neutrudni mislec, popotnik, odpiralec človeških in literarnih svetov. Na prvi pogled se ne trudi toliko prepoznati in razložiti funkcionalnih povezav, temveč se solidarizira s pripovedno namero, zornim kotom in tonom avtorja. Hkrati pa v sijajni ubeseditvi vsebinskega preleta in ob odlično izbranem odlomku, citiranem na koncu recenzije, odpira perspektivo, ki nedvomno zapeljuje k branju knjige. Pa ne na račun kritike: slednja tako jasno, tako neposredno, s tem pa ekonomično, izrazi recenzentov dvom, da bolj kot nejevoljo izzove radovednost. V danem primeru se vanjo najbrž vpisuje še ugled kritika – kar je vselej tudi dejavnik – in je v pomoč – spet namreč vemo, da se lahko na kritiško sodbo zanesemo.

Mimogrede, k solidarnosti: trdno sem prepričan, da obstaja potreba po solidarnosti v literaturi – ali splošnejše, solidarnost umetnostne kritike do literature, ali še bolj splošno, umetnosti. Saj kritika potrebuje literaturo, umetnost – ne da ne bi šlo za obojestransko potrebo; ne da nikoli ne bi bilo nič za kritizirati, ne da je včasih celo treba literaturo braniti pred avtorjem, če se navežemo na besede Marcela Reich-Ranickega – vendar je tudi v slednjem primeru potrebna neka osnovna solidarnost, ki tiči v tem, da si kritika želi resnično razumeti avtorjevo oziroma avtoričino namero in jo dognati, da lahko skrbno razdela in izrazi kritiško argumentacijo. Na nasprotne primere v tej raziskavi nisem naletel. Kako lepo!

 

 


1Dosegljivo po spletu www.literaturhaus.at; na tej povezavi se lahko išče prispevke, za prebiranje le-teh pa je treba obiskati Literarno hišo na Seidengasse 13, 1070 Dunaj. Tudi tamkajšnjo knjižnico zelo priporočam!

2Peter Urban-Halle: Lesen und Laufen. Die slowenische Lyrikerin Anja Golob – eine beglückende Entdeckung, v: Neue Zürcher Zeitung, 15. julij 2015.

3Anja Golob: ab und zu neigungen. Prevedli Urška P. Černe in Uljana Wolf, izdala Johanna Öttl, hochroth Verlag, Dunaj 2015.

4www.fixpoetry.com

5Anja Golob: Anweisungen zum Atmen. Gedichte. Prevedli Urška P. Černe in Uljana Wolf, Edition Korrespondenzen, Dunaj 2018; Ilma Rakusa: Körper, Wunsch und Welt – die slowenische Gegenwartslyrik bietet grossartige Entdeckungen, v: Neue Zürcher Zeitung, 20. julij 2019.

6Florjan Lipuš: Zmote dijaka Tjaža. Založba Drava u.a., Celovec, 1981; Der Zögling Tjaž. Roman. V nemščino prevedel Peter Handke skupaj s Helgo Mračnikar. Residenz Verlag, Salzburg/Dunaj, 1981.

7Brigitte Schwens-Harrant: Sprache des Körpers – und der Literatur, v: Die Furche, 6. april 2017.

8Drago Jančar, Wenn die Liebe ruht. Roman. Prevedla Daniela Kocmut, Carl Hanser Verlag, München 2019.

9Cornelius Hell: Wenn aus Ludek Ludwig wird, v: Die Presse, Beilage Spectrum, 10. avgust 2019.

10Drago Jančar: Die Nacht, als ich sie sah. Roman. Prevedla Daniela Kocmut in Klaus Detlef Olof, Folio Verlag, Bozen/Dunaj, 2015. Veronika Schuchter, Vielstimmig verzerrte Blicke. Im Zentrum von Drago Jančars neuem Roman steht nur scheinbar eine Frau, v: Die Furche, 12. november 2015.

 

Prispevek je del projekta literarnih prireditev, ki ga sofinancira Javna agencija za knjigo Republike Slovenije je objavljen v sodelovanju in s finančno podporo Trubarjeve hiše literature. Pripravo prispevka Daniela Terkla je finančno podprl Avstrijski kulturni forum v Ljubljani.

 

Prevedla: Tanja Petrič

Dogodek: 7. mednarodni kritiški simpozij Umetnost kritike - Kaj je kritika?

Deli

Trubarjeva hiša literature
Stritarjeva 7
1000 Ljubljana

Tel.: 01 308 51 30

trubarjeva@literarnahisa.si

rok.dezman@literarnahisa.si

Trubarjeva hiša literature spada v sklop zavoda Mestna knjižnica Ljubljana.

Ustanoviteljica javnega zavoda je Mestna občina Ljubljana.